|
|
|
4/20/2010
Dokončno pojasnilo glede diskusov - prvi del
objavil: rg
Število ogledov: 289 |
|
|
Dokončno pojasnilo glede Diskusov
Heiko Bleher opredeljuje tri vrste najljubših rib iz Amazonke in opisuje njihove habitate in razkriva, kako jih lahko ločimo med sabo. Danes so opredeljene tri priznane vrste Diskusov ki sta jih prvič opisala Géry in Bleher leta 2004, potem še enkrat Bleher leta 2006 in nazadnje še v znanstveni reviji aqua, International Journal of Ichtyology Volume 12 (4), Bleher, Stölting , Salzburger in Meyer, 2007. Tudi nekateri drugi novejši znanstveni dokumente prav tako opisujejo, da obstajajo tri vrste, glede na molekularne raziskave. Tako imamo Symphysodon discus, Heckel, 1840 (Heckel Discus), S. aequifasciatus, Pellgrin, 1904 (Zeleni Discus) in S. haraldi (modri ali rjavi Diskus).
Njihovo znanstveno veljavno razvrstitev je mogoče videti tudi na spletnem viru taksonomije rib na spletni strani Williama Eschmeyera, California Academy of Science. V nekaterih priljubljenih in znanstvenih publikacijah, v nekaterih forumih na spletu in na spletnih mestih, je za kakšno novo vrsto diskusa, še vedno mogoče najti, sinonim ali nomen nudum - kar pomeni, "golo" ime, ki še ni bilo objavljeno v ustreznem opisu. Vrstna imena so dokazana, in jih bomo tudi obdržali , saj bi bila ustaljena s Harald Schultz (1959) in Leonard Schultz (1960), čeprav dejanska barva imena pogosto ne odraža dejanskih barv posamezne vrste. John Randall, eden najbolj znanih živih ihtiologov mi je nekoč dejal: "Mi smo jim dali ime ..." in, ker so bila ta imena ustaljena že nekaj časa, se moramo navaditi na dejstvo, da sta Brown Diskus in Blue Diskus ena in ista vrsta. Najdemo jih v njihovih habitatih skupaj v različnih barvnih vzorcih. Njihova imena, se pišejo z velikimi začetnicami, oblika sprejeta v Avstraliji pa menim, da se m
orala uporabljati tudi v Evropi.
Kako prepoznamo vse tri vrste
Symphysodon aequifasciatus
 Zeleni diskus S. aequifasciatus
Zeleni Diskus mora imeti devet pokončnih plašnic, ki so enotne intenzivnosti. Imeti mora pike, izrazito opečno-rjave do temno rdeče barve, ki jih je lahko le nekaj ali pa so posute po celem telesu, kar je predvsem značilno za alfa živali - in lahko ustvarjajo prekinjen ali neprekinjen vrstični vzorec.
 Zeleni diskus forma
Če na telesu ni vidne prav nobene pike, so le te brez izjeme vidne, na zeleni ali modri podlagi analne plavuti odraslih primerkov. Tudi če pike v nekaterih populacijah niso jasno vidne, so še vedno prisotne v vrsticah osnovne barve. Takšnega vzorca ne kaže nobena druga vrsta. Čelo je včasih tudi črtasto. Zeleni Diskusi odrastejo pri 9-10 centimetrih in v naravi skoraj nikoli ne dosežejo 14 cm. Omejeni so na črne vode in zalo redko na druge (bele in kristalne vode). PH vrednoste v njihovih habitatih je vedno pod 6. V povprečju okoli 5,2-5,4.
Symphysodon discus
Pravi diskus ali Hecklov Diskus mora imeti devet črnih plašnic. Praviloma so temne ali celo črne, včasih sivkaste oz. v "negativu" barve, vendar so poudarjene in vidne le tri.
 Pravi ali Heckel-ov diskus S. discus
To so prva, peta in deveta v repnem korenu. Peta je skoraj vedno najširša in prevladujoča ter najbolj intenzivna.
 Heckel forma
Poleg tega mora imeti S. diskus črte, ki tečejo vodoravno, sicer redko ravno in ponavadi čez celo telo. Običajno je vodoravnih črt med 13 in 21, v povprečju 18, široke pa so 1-3 mm. Heckel je v povprečju najmanjši med tremi vrstami diskusov. Odrastejo pri 9-ih centimetrih in redko presegajo 12 cm v naravi. Najdemo jih le v zelo kislih črnih vodah s pH vrednostmi pod 5,1, večinoma med 3,8-4,8.
Symphysodon haraldi
Rjavi ali Modri Disus ima lahko osem do 16 plašnic. Ta značilnost ni bila nikoli zabeležena pri nobeni od drugih dveh vrst. S. haradi ima prav tako črne, sive, rjave ali "negativne" plašnice.
  Rjavi in Modri diskus, S. haraldi
Nekatere populacije plašnic sploh nimajo. Barvne variante, v populacijah se gibljejo med čisto rjave, popolnoma rumene, oranžne, roza, rdečkaste ali rdeče, do modre ali črne. Lahko pa so bodisi brez vzorca ali barve po celem telesu, lahko imajo le nekaj vzporednih prog, ali pa so progasti po celem telesu.
 Forme S. haraldi so lahko brez vzorca, klasičen črtast vzorec ali snake skin forma
Te proge prevladujejo po celem telesu pri kraljevsko modrih diskusih (blue royal), posebej pri večini alfa živalih, lahko gre za biserni (pearl) vzorec črt ali zelo fino progasti snakeskin črtast vzorc, pa tudi checkerboard (šahovnični) slog črt. S. haraldi ima lahko včasih prav presenetljiv barvni vzorec, kot kateri od drugih dveh vrst (S.discus ali S.aequifasciatus), kar lahko kaže na občasno naravno hibridizacijo. Njegova povprečna velikost v naravi se giblje med 10 in 20 cm. Večji primerki so redki, a S. haraldi vseeno zraste v povprečju večji od S.discus in S. aequifasciatus. Najti jih je moč le v kristalnih vodah, ki je včasih zmešana z belo vodo. PH je v razponu med 6,0 in 7,8. Ti pogoji kažejo zakaj je to vrsto tudi najbolj enostavno razmnožiti.
Kje se nahajajo?
Heckel, kot je bilo že omenjeno, je najden le v skrajno kislih črnih vodah in zlasti v Rio Nhamundá. To je najbolj vzhodni del Amazonije. Pogosto je omenjeno, da se nahaja tudi na lokacij v Rio Trombetas, vendar je to zelo vprašljivo. "Nikoli jih nisem našel tam in vzorci ki so kot S. discus, registrirani v muzeju Museu de Zoologia Universidade de Sao Paulo, prav gotovo niso S. discus" pravi Heiko Bleher. S. discus je mogoče najti v Riu Jatapu, Rio Urubu in Rio Negro sistemih, ki so levi pritoki Amazonke, ter v Rio Abacaxís in pritokih, Rio Marimari, ki je pritok Paraná Urariá v južni regiji Amazonije. Populacije Zelenih Diskusov so omejene na zahodno regijo Amazonije. V južnih pritokih Solimoes Rio jih najdemo od Rio Urucú (Coari regija) proti zahodu v skoraj vseh pritokih in jezerih Rio Jantiatuba, vključno s Tefé kjer so bili prvič najdeni v letu 1865.
V severnih pritokih, kjer so najdeni le v Mamirauá, regiji, desni regiji Japura river sistema, reke v Tonantins in ponovno v spodnjem desnih pritokih in jezerih Putumayo river. Vedno so omejeni na črne vode, mešani so le v deževnem obdobju.
Zeleni Diskusi se nahajajo v Rio Nanay, vendar tu ne gre za naravno razširjenost. Pred več kot 30. leti se je ladja, ki je prevažala pošiljke Diskusov do Iquitos po reki Jutaí potopila s 3.000 diskusi na krovu. Parametri vode v Nanay so skoraj enaki njihovemu izvirnemu habitatu, zato so se tam brez težav pričeli tudi razmnoževati.
Rjavi in Modri Diskusi imajo največje naselitveno področje. Najdemo jih skoraj po vsem srednjem in spodnjem porečju reke Amazonke, od najbolj vzhodnega dela Kolumbije, da najbolj zahodnega dela otoka Marajó. Vendar so omejeni na habitate kristalnih vod in jih zelo redko najdemo v beli ali črni vodi, razen če so pomešani zaradi nenadnega deževja.
Diskusov nikoli ne najdemo v sami strugi Amazonke, prav tako jih ni najti rekah, kot je Madeira v Purus, Javari, Rio Branco ali v Japura river. Njihova najbolj vzhodna reka je Tocantins rio sistem. To je zadnji večji južno pritok nižje Amazonke in kjer je postavljen veliki jez hidroelektrarne, ki je bila zgrajena leta 1984. Tam že leta in leta nihče ni našel Diskusov. Njihov najbolj jugozahodni del ozemlja, je Rio ICA, severni pritok. Nahajajo se tudi v manjših rečnih sistemih, kot so Calderón, ki prihajajo iz Kolumbije in Río Preto do Belém.
Kakšni habitati so jim všeč?
Vse tri vrste Diskusov se razlikujejo po kemičnih parametrih vode, zato se priporoča, da jih nikoli ne gojimo skupaj. Habitat Heckel Diskusa (S. diskus) je vedno v vodi barve čaja, vidljivosti do 1 m in redko več, s pH nikoli nad 5,0, vendar v povprečju 4,5; prevodnosti 6-12 ?S / cm, v povprečju vedno pod 10.
 Diskus habitat
Živijo le v skrajno kisli vodi s koncentracijo kisika, ki je pogosto le 2,8 mg / l. Heckli so podnevi dejavni v skupinah med 30 in 200 ali celo več, ki se zadržuje v globoki vodi, ob obalah rek ali jezerov potopljeni, običajno na globini 1.5-4m, večinoma med grmovjem acará- açú (Licania spp.), rastlina razširjena v porečju Amazonke, ki delno raste pod vodno gladino in podrtimi drevesi in debli. Na tleh je vedno droben bel pesek.
Ko se vodna gladina dviga, je habitat Diskusov poplavljen deževni gozd, ki ga imenujemo tudi igapós. Tam se drstijo in hranijo, medtem ko so skriti med poplavljenim drevjem in zato razmeroma dobro zaščiteni pred večino plenilcev. Njihova dnevna počivališča so vedno senčne lege in le redko plavajo v odprtih vodah pri močni sončni svetlobi. Običajno ne živijo v bližini podvodne vegetacije, saj le ta ne more rasti v globinah črne vode.
Včasih lahko najdemo plavajoče rastline kot so, Utricularia spp. pa tudi Salvinia spp. ali Eichhornia spp. Plavajoč les je v tem okolju vedno prisoten.
Zeleni Diskus živi v manj črnih vodah vidljivosti 1-2m; pH 4,8-5,8, nikoli nad 6, v povprečju 5,2; prevodnosti 8-15 ?S / cm, redko višje ali nižje - čeprav je povprečje vedno nad 10 mikrosimensov / cm. Koncentracija kisika je pogosto tik nad 2,0 mg / l. Podnevi so v velikih skupinah od 400-800 ali več, ki se gibljejo v globlji vodi, ob robovih zalivov in jezer in se nahajajo običajno na 2-4m globine. Podnevi se zadržujejo predvsem med padlimi debli dreves. Zelenega Diskusa najdemo med acará-acu grmičevjem, še posebej v času naraščajočih voda od septembra do oktobra pa vse do februarja. Kot pri drugih vrstah, se med naraščanjem gladine razširjajo v poplavljene deževne gozdove, kjer se drstijo in vzgajajo svoje mladiče zaščitene pred vsiljivci in z obilo hrane, ki jo je na voljo tam. V njihovih habitatih ni podvodne vegetacije, saj ne more rasti v taki globini črnkaste vode. Včasih tam najdemo plavajoče Pistia stratiotes, Salvinia spp. in Azolla spp., in redko Eichhornia spp. Tudi tu je fino peščeno dno, ki je
običajno bež barve. Vedno je prisoten poplavljen les in listje.
Rjavi in Modri Diskusi živijo v habitatih kristlanih voda, še posebej na začetku deževne dobe, je ta pomešana z belo vodo, vendar redko v črni vodi. Vidljivost pod vodo se giblje od 2-5m PH vrednost njihovega habitata, je skoraj ves čas nad 6, pogosto več kot 7, s koncentracijo kisika okrog 4,1 mg / l in visoko prevodnostjo, ki je običajno več kot 25 ?S / cm - včasih do 70 ?S / cm. Tako kot drugi dve vrsti ostanejo podnevi v 1.5-2.5m v ali bližini jezera ali rečnega brega in pogosto v skupinah do 1.000 primerkov. V njihovih habitatih je mogoče videti tudi nekatere podvodne rastline. Našel sem jih zraven plavajočih ogromnih Nymphaea spp. in velikih Echinodorus spp. ki rastejo delno tudi nad vodo zraven obale. Te so pogosto plavajoče rastline, kot so Pistia stratiotes, Eichhornia spp., Salvinia, Azolla spp. ali celo plavajoča Utricularia spp. Diskusi vedno živijo pod podrtimi drevesi in vejami, včasih tudi med acará-acu grmovjem in camu camu-grmovja (Myrciaria dubia), ki prav tako raste delno pod vodno gladino.
 Licania - camu camu
 Miciaria dubia - acara acu
Nekaj skupnih dejavnikov, ki si jih diskusi delijo
Nobena vrsta ne živi v hitro tekoči vodi. Vse tri vrste so omejene na mirne vode, zalive in predvsem jezera, od katerih jih je v Amazoniji več kot 100.000.
Če je pri imenu diskusa omenjena reka (river - ang. ali rio-esp), ali destinacija, to pomeni, da ti diskusi živijo le v omenjenih zalivih, jezerih ali vodah.
Diskusov nikoli ne najdemo v bližini kaskad ali slapov, saj vedno bivajo daleč od teh geografskih značilnosti in nikoli nad brzic ali slapovih.
Habitati diskusov niso skalnati in diskusi nikoli ne živijo v belih vodah.
Roman Gril
(Povzeto po Heiko Bleher)
|
|
|
|
 "TefeWF")
 "Zeleni diskus")
 "Heckel")
 "Heckel diskus")
 "Modri")
 "Haraldi")
 "Haradi diskus")
 "Diskus habitat")
 "azolla")
 "pistia stratiotes")
 "salvinia")
 "Eichornia")
 "utricularia foliosa")
 "Licania")
 "miciaria dubia")
