|
Voda je vir življenja na zemlji in pokriva približno dve tretjini zemeljske oble. Vsa živa bitja so zgrajena predvsem iz vode in jo tudi potrebujejo za potek vsakdanjih življenjskih procesov. Vodne organizme lahko zato uspešno gojijo in razmnožujejo le akvaristi, ki poznajo osnovne značilnosti in kemizem vode.
Vodo delimo na sladko (kontinentalno ali neslano), ki je je komaj 2,6 %, vsa ostala je v morjih in oceanih.
Diskusom lahko kar zavidamo, da živijo v tako čudovitem in čistem okolju
Voda s kemijsko oznako H2O, je spojina kisika in vodika. V naravi praktično ne moremo najti vode, ki bi vsebovala samo ta dva elementa. Takšno, kemično čisto vodo je mogoče dobiti le z destilacijo ali s pomočjo ionskih izmenjevalcev. Pitna voda vsebuje pline in številne topne kemične spojine v obliki ionov. Od anionov so pogosti kloridi, sulfati in karbonati. Od kationov pa natrij, kalcij in magnezij. Voda vsebuje tudi ogljikovo kislino, ki nastane z raztapljanjem ogljikovega dioksida v vodi. Ogljikova kislina kemično reagira z v vodi netopnim kalcijevim karbonatom (apnencem) in nastane kalcijev bikarbonat, ki je v vodi topen.
Seveda pa lahko ta reakcija poteka tudi v obratni smeri. Ko rastline porabijo oglikov dioksid, se zmanjšuje koncentracija ogljikove kisline in kalcijev bikarbonat prehaja v netopni kalcijev karbonat. Kalcijev karbonat se izloča iz vode kot bela usedlina, imenovana tudi vodni kamen. Koncentracijo kalcijevega in magnezijevega bikarbonata izrazimo s karbonatno trdoto (Kh). Kalcijeve in magnezijeve soli, ki nastanejo pri reakciji i drugimi kislinami pa tvorijo nekarbonatno trdoto vode. Če seštejemo obe skupaj dobimo skupno trdoto (Gh).
TRDOTA VODE
Trdota vode je zelo pomemben dejavnik za počutje rib, odločilna je za razvoj mladic, še posebej pri tvorbi skeleta. Včasih ima odločujočo vlogo pri nastajanju spolnih produktov v času parjenja in posebno še med drstjo. Trdota vode vpliva na ribe v smislu osmoregulacije. Ker ima trda voda več raztopljenih soli kot mehka, je osmotska razlika med ribjim internim okoljem in obdajajočo vodo manjša. Zato v trdi vodi osmoregulacijski sistem nima tako velikega dela pri nadomeščanju izgubljenih ionov iz krvi. Prisotnost kalcija v vodi tudi zmanjša prepustnost celične membrane in s tem izgubo ionov iz celice ter dotok vode v celico. Obratno morajo imeti ribe v mehki vodi učinkovitejši osmoregulacijski sistem in potrebujejo več napora, da vzdržujejo notranje razmerje soli in vode.
Trdota vode vpliva tudi na količino (regulacijo) kalcija v krvi, ki pa je odvisna tudi od prehrane. Trdovodne ribe se spopadajo z viški kalcija v krvi z učinkovitim sistemom izločanja kalcija, ki ga uravnava hormon kalcitonin. Sladkovodne ribe morajo, nasprotno, pridobiti večje količine kalcija iz hrane in kot rezervoar uporabljajo kosti, da vzdržujejo količino kalcija v krvi konstantno.
Voda, voda, voda (Tapajos) Sladkovodne ribe so se prilagodile mnogim različnim trdotam vode, od mehkih kislih voda porečja Amazonke, kjer je trdota v povprečju manjša od 50 mg/l CaCO3 (3°dH), do trdih alkalnih voda afriških jezer, kjer se trdota povzpne preko 330 mg/l CaCO3 (18.5°dH). Znotraj vsakega od teh okolij so ribe razvile ustrezne fiziološke funkcije za spopad z dokaj ozkim razponom trdote in s tem osmotskega pritiska. Spreminjanje trdote zunaj teh meja ali sestave ionov, ki sestavljajo trdoto, privede do izjemnega osmotske
ga stresa in ostalih fizioloških okvar.
Kot primer, če bikarbonatni ioni (HCO3-) presežejo običajne meje, odpove izločanje bikarbonatov skozi škrge, kar privede do alkalnosti krvi in s tem do simptomov alkaloze. Visoki nivoji bikarbonatov privedejo tudi do nepravilnega delovanja ledvic, kar povzroči nalaganje kalcija v ledvičnih cevkah. Tudi ribje ikre se ne razvijajo pravilno v trdi vodi, preprosto ne "otrdijo". To se morda sliši kontradiktorno, a trdenje ikrne ovojnice temelji na jemanju vode iz okolice; trda voda v okolici zniža osmotski gradient med notranjostjo ikre in zunanjo vodo in s tem dotok vode v ikro.
Če to ni pravljica...? Različne vrste rib imajo različno odpornost na spremembe trdote vode, odvisno od njihove sposobnosti spreminjanja osmoregulacijskega procesa v odvisnosti od osmotske zahteve. Večino rib lahko postopoma privadimo na nenormalne trdote vode, a v splošnem bodo tako pod velikim stresom in ne bodo dosegle svojih optimalnih vrednosti (velikost, barva, razmnoževanje, odpornost proti boleznim).
Trdota vode ima tudi močan vpliv na toksičnost določenih mineralov in pesticidov. V splošnem velja, da trda voda oz. visoki nivoji kalcija znižujejo toksičnost teh substanc. Vendar pa so tudi tu izjeme in med njimi je najpomembnejši amonijak, ki je mnogo bolj strupen v trdi vodi (zaradi višjega pH).
PH VODE
MERJENJE pH -VREDNOSTI
Kako kisla ali alkalna je reakcija vode, pa nam pove Ph vrednost. Reakcija vode je lahko kisla, nevtralna ali bazična (alkalna). Z vrednostjo Ph je izražena koncentracija vodikovih ionov od 1-14.
Voda z vrednostjo Ph 7 je nevtralna, pod 7 kisla in nad 7 pa bazična. Potrebe akvarijskih rib so različne. Nekatere se bolje počutijo v trdih in bazičnih vodah (afriški ostrižniki, živorodke), drugim bolj ugajajo mehke in kisle vode. Prav takšno vodo potrebuje za življenje tudi diskus.
Še en primer "Diskus vode"
VODA PRIMERNA ZA DISKUSE:
Ph od 5 - 7
Kh od 4 - 8
Gh od 4 - 12
Izraz pH-vrednost izvira iz latinskega izraza »potentia hydrogenii« in pomeni učinkovitost vodika.
Vrednost pH je merilo za kislost ali bazičnost raztopin. Po definiciji je pH negativni dekadični logaritem koncentracije oksonijevih ionov ali, če zapišem preprosto z enačbo: pH = - log[H3O+]. Kisle, bazične in nevtralne raztopine se med seboj razlikujejo v koncentraciji hidroksilnih in oksonijevih ionov.
V kislih raztopinah je koncentracija oksonijevih ionov večja od 1.10-7 mol/l, torej je koncentracija hidroksilnih ionov manjša od 1.10-7 mol/l. V bazičnih raztopinah pa je koncentracija hidroksilnih ionov večja od 1.10-7 mol/l in je koncentracija oksonijevih ionov manjša od 1.10-7 mol/l. V nevtralnih raztopinah je potemtakem koncentracija hidroksilnih in oksonijevih ionov enaka.
Kako so določili mejo kislosti oziroma bazičnosti?
Ugotovili so, da tudi popolnoma čista voda prevaja električni tok, saj pri protolitski reakciji med molekulami vode nastajajo ravno tako oksonijevi in hidroksilni ioni, kot v protolitskih reakcijah drugih baz in kislin. Potekla je torej avtoprotoliza vode:
H2O(l) + H2O(l)<---> H3O+(aq) + OH-(aq)
Izračunali so, da je v enem litru vode pri 22°C 1.10-7 mol H+ ionov in ravno toliko OH- ionov. S to ugotovitvijo so prišli do spoznanja, da je produkt molarne koncentracije vodikovih ionov in molarne koncentracije hidroksilnih ionov pri konstantni temperaturi za vse vodne raztopine enak. Za vodo pri 22°C torej velja:
cH+ . cOH- = KW = 1.10-14 mol2/l2
V razredčenih raztopinah se aktivnost vodikovih ionov komaj kaj razlikuje od molarne koncentracije vodikovih ionov, zato lahko definicijo pH-vrednosti posplošimo kar takole:
pH = -log cH+ , od tu pa sedi, da je cH+ = 10-pH
Vedeti moramo tudi to, da so vodo privzeli za raztopino, ki je najbolj nevtralna od vseh. Če upoštevamo avtoprotolizo vode, smo po izračunu konstante vode po zgornjem vzorcu prišli do ugotovitve, da je KW = 1.10-14 mol2/l2, od tu pa potem sledi, da je 14 najvišja pH-vrednost --> cH+ = 10-pH --> pH = 14
|
 "Amaz voda208")
 "Amazona tapajos215")
 "Amazona voda617")
 "Amazonka voda884")
